Adagio

09. travanj 2011 ob 08:27 | 24



Se spomniš, kako so ptice gnezdile
na najinih blazinah iz gosjega perja,
v zbranosti umika in pozabe razodete?
Ko si se danes z obrazom obrnil proti meni,
me je prevzela posebno zaupna toplina.
Ko si se zamotal v preplet najinih prstov
na nogah, v obredu vzajemnega prebujanja,
si se mi zdel tako domače dober
kakor mamin kruh,
da sem poduhala tvojo skorjo,
okušala tvojo rosno sredico
in se z drobtinami prikupila
ostanku dneva.
V obotavljajočem krogu
polbudnega sna je naju
naplavilo v jutro.



avtor: Andrejka


Komentari 0

moraš se , ako želiš komentirati

Unesi email osobe kojoj želiš preporučiti ovaj blog.




trajni link



Prijavi se za nastavak

Prijavi se pomoću Facebook-a

Facebook prijava

Prijavi se pomoću Email-a

Zapamti me



Zaboravljena lozinka Registriraj se